Pristopi tretjega vala
Tretji val vedenjsko-kognitivne terapije se je oblikoval kot odgovor na omejitve tradicionalne vedenjsko-kognitivne terapije, zlasti pri obravnavi kompleksnejših motenj, kot so osebnostne motnje.
K njegovemu nastanku so prispevali napredek na področju nevroznanosti, evolucijske psihologije in raziskovanja čustvene regulacije ter vključevanje spoznanj iz drugih terapevtskih smeri.
Gre za raznoliko skupino pristopov, ki presega klasično osredotočenost na prepoznavanje in spreminjanje miselnih vsebin, saj v ospredje postavlja tudi sprejemanje, čuječnost, regulacijo čustev in širše razumevanje posameznikega funkcioniranja.
Med najbolj uveljavljenimi oblikami tretjega vala so dialektična vedenjska terapija (DBT), shema terapija (ST), terapija sprejemanja in predanosti (ACT) ter terapija čustvenih shem.
Dialektična vedenjska terapija (DBT)
Dialektična vedenjska terapija (DBT) je bila razvita v poznih 80. letih 20. stoletja, ko je Marsha M. Linehan iskala učinkovitejši način zdravljenja mejne osebnostne motnje (MOM). Ugotovila je, da tradicionalna kognitivno-vedenjska terapija pri tej kompleksni motnji ni dovolj učinkovita, zato je razvila pristop, ki združuje kognitivno-vedenjske tehnike z elementi sprejemanja, čuječnosti in dialektike. S tem je pomembno prispevala k razumevanju in obravnavi težkih čustvenih in vedenjskih težav.
DBT se je uveljavila kot ena najučinkovitejših metod za zdravljenje MOM in drugih motenj, povezanih s čustveno disregulacijo. Uporablja se pri kroničnih samopoškodovalnih in samomorilnih vedenjih, motnjah hranjenja, zlorabi substanc, anksioznih motnjah (vključno s socialno anksioznostjo, generalizirano anksiozno motnjo in PTSM) ter težavah z jezo, impulzivnostjo in medosebnimi odnosi.
Osrednje izhodišče DBT je dialektični proces, ki išče ravnovesje med nasprotujočimi si silami, predvsem med sprejemanjem in spremembo. Terapevti klientom pomagajo sprejeti njihova čustva in izkušnje, hkrati pa jih spodbujajo k spremembam, potrebnim za bolj kakovostno življenje. Pomemben del pristopa je sprejemanje trenutnih občutkov brez obsojanja. Pri tem se uporabljajo tehnike čuječnosti in radikalnega sprejemanja, ki zmanjšujejo stres in krepijo samosprejemanje. DBT vključuje tudi orodja za spreminjanje neustreznih vedenj – med drugim analizo vedenja, prepoznavanje sprožilcev in posledic ter oblikovanje bolj prilagodljivih vedenjskih vzorcev.
Eden ključnih ciljev DBT je izboljšanje regulacije čustev. Terapevtski proces tako obsega prepoznavanje in poimenovanje čustev, razumevanje njihove funkcije ter razvijanje strategij za obvladovanje močnih čustvenih stanj. Velik poudarek je na učenju medosebnih veščin, ki zajemajo učinkovito komunikacijo, postavljanje mej, reševanje konfliktov in ohranjanje zdravih odnosov. Poleg tega DBT krepi toleranco na stres in čustveno bolečino, uči obvladovanja kriznih situacij ter zmanjševanja impulzivnega vedenja, hkrati pa se ukvarja s prepoznavanjem in spreminjanjem negativnih miselnih vzorcev, ki prispevajo k čustveni stiski in vedenjskim težavam.
Posebnost DBT je kombinacija individualne in skupinske obravnave, ki jo dopolnjuje telefonska podpora. Pri delu je nujno sodelovanje terapevtskega tima, ki se redno srečuje na tedenskih sestankih. Tudi usposabljanje za DBT terapevte je praviloma namenjeno celotnim timom, saj je timsko delo temeljna značilnost pristopa.
Shema terapija (ST)
Shema terapija (ST) je nastala kot odziv na slabše odzivanje pacientov z osebnostnimi motnjami in težavami temperamenta. Njen začetnik J. Young je v pristop vključil spoznanja vedenjsko-kognitivne terapije, teorije navezanosti, psihodinamskih in emocionalno usmerjenih pristopov.
V ospredju ST je prepoznavanje izvora težav, pri čemer izhaja iz predpostavke, da neustrezne interakcije v zgodnjem otroštvu onemogočajo zadovoljevanje temeljnih potreb. Če te ostanejo nezadovoljene, se ob vplivu prirojenih genetskih dejavnikov (temperamenta) razvijejo zgodnje maladaptivne sheme, ki vztrajajo skozi celotno življenje. Ključni cilj terapije je ozaveščanje teh shem, saj v aktualnih situacijah sprožijo shema modalitete – prevladujoča stanja, ki se izražajo skozi ponotranjene izkušnje iz otroštva (modalitete otroka), vlogo pomembnih drugih (starševske modalitete) ter strategije spoprijemanja (boj, beg, zamrznitev). Ti vzorci se odražajo v simptomatiki in težavah, ki se pogosto kažejo v medosebnih odnosih.
Terapevtsko delo v ST je usmerjeno v spreminjanje disfunkcionalnih življenjskih shem z uporabo kognitivnih, vedenjskih in izkustvenih tehnik. Poseben pomen ima terapevtski odnos, kjer terapevt s kombinacijo empatične konfrontacije in korektivnega starševstva (reparenting) ustvarja prostor za predelavo preteklih travm.
ST se uporablja pri osebnostnih motnjah, posttravmatski stresni motnji, kroničnih depresijah in anksioznostih, motnjah hranjenja, zasvojenostih in vedenjskih motnjah. Vendar pa ni primerna za obravnavo akutnih duševnih motenj in ni ustrezna za vse faze terapevtskega procesa.